Kitara

slika_instrumenta

Kitara

Šest-strunska klasična kitara je nastala v sredini 18.stoletja. Njena prednica je bila lutnja ("al ud"), ki jo je arabsko ljudstvo Mavri v srednjem veku prineslo v Španijo.

Njene značilnosti so: trup z zvočnico, ki jo obdaja vzorčasta rozeta, podaljšan vrat z devetnajstimi kovinskimi prečkami ter glava s šestimi vijaki oz. ključi, ki napenjajo strune. Trup je povečan in znotraj podprt z rebri, ki pripomorejo k vzdržnosti napetih strun.

Na trupu pa se nahaja tudi kobilica, na katero so strune pritrjene. Basovske strune so kovinske, ovite z najlonsko nitko, strune za visoke tone pa so iz najlona. Strune e a d1 g1 h1 e2 v primerjavi z zapisom v notnem črtovju zvenijo oktavo nižje.

Ločimo dva tipa šest-strunske klasične kitare, špansko in dunajsko. Španska je bolj hruškaste oblike in ima zgornji del ožji od spodnjega, dunajska pa ima bolj poudarjeno vboklino med obema deloma.

Na razvoj šest-strunske klasične kitare so vplivali tako španski kitaristi (Dionisio Aguado y Garcia, Fernando Sor, Francisco Tárrega) kot tudi izdelovalci kitar (Antonio Torres Jurado).

Poleg klasične kitare, ki se jo učimo v nižji glasbeni šoli, poznamo tudi druge vrste kitar; renesančno, baročno, flamenko, akustično, električno in bas kitaro, na katere lahko igramo v različnih glasbenih zvrsteh.

Predstavitev inštrumenta

Profesorji

Lamovec Blaž

Mavri Marjetka

Bence Mojca