kitke

200-letnica slovenskega javnega glasbenega šolstva

Kaj praznujemo?

 

Pred 200 leti je 7. novembra 1816 zaživel pouk glasbe na Javni glasbeni šoli pri Ljubljanski normalki. Med kandidati za ravnatelja in učitelja je bil tudi slavni skladatelj Franz Schubert.

Imel je priporočilo Antona Salierija, vodje cesarske dvorne kapele na Dunaju. V Ljubljani pa ga je med posebej priporočene uvrstil škofijski ordinariat. Iskali pa so odraslega in že preizkušenega učitelja, ki bo vodil novoustanovljeno glasbeno šolo. Takrat komaj 18-letni Franz Schubert tako ni prišel v najožji izbor. Izbran je bil učitelj glasbe v Celovcu Franc Sokol (že poročen in oče sina), rojen na Češkem, dober organist, pianist, pevec, violinist in klarinetist. Glasbena šola je takoj zacvetela. Predmete je določal pravilnik (petje, violina, klavir, orgle in generalni bas).

 

 

Kdo so bili pobudniki?

 

Začudili se boste odgovoru: glavni in najmočnejši pobudnik je bila kar Glasba sama. Rekli so ji še vedno Domina Musica (Gospa Glasba) ali krajše gospa Harmonia. In to zaradi spoštovanja in cene, ki jo je uživala. Tisti, ki je želel veljati za izobraženega, ni smel biti neuk v glasbi. Glasba je bila tedaj še vedno popolnoma enakovredna matematiki, astronomiji, gramatiki, retoriki in filozofiji (dialektiki). Še več. Glasba je bila močna povezovalka vseh teh ved. Zato preprosto ni mogla manjkati na nobeni šoli na nižji, srednji in višji ravni. Tako je bilo v Evropi že od grške antike, ves srednji vek, sploh pa v časih humanizma, renesanse in baroka. Za Ljubljano in mnoge druge slovenske kraje vemo, da je bila glasba ves čas zelo visoko cenjena v celotni naši domovini, v mestih in na podeželju enako, in to od ustoličevanj karantanskih knezov na Gosposvetskem polju naprej. Academia Phil – Harmonicorum (1701), danes je to Slovenska filharmonija, in za njo Filharmonična družba v Ljubljani nista nastajali kar tako. Pa to tudi v naši dolgi zgodovini nista bili edini glasbeni ustanovi na Slovenskem.

 

Zakaj ustanoviti ravno glasbeno šolo na javni šoli?

 

Glavni ustanovitelj je bil čas razsvetljenstva pa tudi šolska reforma Marije Terezije in Jožefa II, ki je zahtevala ustanavljanje obveznega šolanja po vsem cesarstvu (1773, oz. 1777). Še močneje je šolstvo po vsej Sloveniji razgibal čas Ilirskih provinc pod Francozi (1809-1813). Takrat postane po Vodnikovi zaslugi tudi slovenščina obvezen učni predmet in zato tudi šolanje Slovencem bolj prijazno, ker je končno materinščina bila javno spoštovana. Razsvetljeni človek tudi v glasbi ni smel biti neuk. Tako je trdil znameniti razsvetljenec J. J. Rousseau, ki je tudi sam bil ne le vpliven mislec svojega časa temveč tudi odličen glasbenik in celo vešč skladatelj. Po vsej Evropi so začele cveteti glasbene ustanove, kjer so načrtno poučevali glasbo ne le otroke bogatih temveč tudi revnih. Tudi Slovenija ni mogla izostati. Konkretno pobudo za glasbeno šolo pri Ljubljanski normalki je dal gubernij že 15. 11. 1814. Gonilna sila pa je bila Filharmonična družba (naslednica leta 1701 ustanovljene Academije Phil – Harmonicorum) in številni razsvetljeni izobraženci v Ljubljani, vseh stanov in družbenih slojev. Želeli so namreč, da se tudi bodoči učitelji izobrazijo v glasbi podobno, kot se je dotlej dogajalo v Glasbeni šoli pri ljubljanski stolnici (ponovno zaživela 13. 8. 1807), kjer so poučevali predvsem semeniščnike oz. bodoče duhovnike in cerkvene pevce. Bodoči učitelji, ki bodo nosilci izobrazbe in omike tako v mestih kot na podeželju po Sloveniji, pač niso mogli biti brez temeljite glasbene izobrazbe.

Tako je – ob vzponih in padcih – ostalo do današnjega dne. To letos praznujemo.

 

Ivan Florjanc