Prvo harmoniko je leta 1821 skonstruiral Nemec F. Buschmann in jo imenoval ročna eolina. Leta 1929 je C. Demian na Dunaju predstavil in prijavil patent predhodnice diatonične harmonike z nazivom accordion, istega leta je C. Wheatstone v Londonu prikazal šesterokotno koncertino. To je kasneje izpopolnil H. Band in po njem se nemška različica imenuje bandoneon. Tako umetniki kot skladatelji so ga prezirali, vendar je kmalu postal priljubljeno mornarsko in ljudsko glasbilo. Končno so na Dunaju izdelali melodeon z eno vrsto tipk v diskantu, ki je akustično zelo podoben ustnim orglicam in je predhodnik diatonične harmonike. Na Štajerskem je v sedemdesetih letih devetnajstega stoletja nastala trivrstna diatonična harmonika, ki se je zaradi svojih značilnosti kmalu razširila po vsej Evropi in prevzela vodilno vlogo pri izvajanju ljudske, predvsem plesne glasbe. Pri nas so jo imenovali kar harmonika ali ramonika, orgle, mehi, fude, šumele, mešiček in še kako drugače, najpogosteje pa z germanizmom »frajtonarica«. Diatonična harmonika je zelo priročna za igranje ljudske glasbe, posebno še za spremljavo ljudskih plesov. Potreben plesni ritem dajejo močno zveneči basi, ki dobijo barvo, podobno helikonovim, zato jo nemalokrat imenujejo helikonka. Tudi pri diatonični harmoniki razvoj še poteka, vendar je trenutno najprimernejše glasbilo s tremi vrstami v diskantu, z enim dodanim gumbom ter dodatnim basom na basovski strani. Vsekakor pa diatonične harmonike ne moremo primerjatis kromatično, saj ima drugačne značilnosti in drug namen. Literatura, ki jo uporabljamo, mora temeljiti predvsem na ljudski in narodnozabavni melodiki, da bo glasbilo ostalo ljudsko, obenem pa je treba spodbujati novosti, ki bi res prispevale k razvoju tega glasbila