Violončelo

slika_instrumenta

Violončelo

Violončelo, ali krajše - čelo, je inštrument iz družine godal, kamor sodita tudi manjši viola in violina ter večji kontrabas.

Vsa godala imajo večinoma iste sestavne dele, posebna lastnost violončela pa je nogica (špica), ki nam omogoča igranje sede. Pred igranjem jo potegnemo iz trupa inštrumenta, tako da se čelo lahko med igranjem na njo opre. Zvočni obseg je zelo podoben človeškemu glasu, kar spretnim čelistkam in čelistom omogoča z lahkoto vzbujati široko paleto čustev med poslušalci.

Je vsestranski inštrument, saj ga lahko igramo solo, v duetu, v večjih komornih zasedbah in orkestrih. Skladbe segajo od 16. stoletja do sodobnosti, tako da imamo čelisti res bogat izbor repertoarja.

Odrasli igramo na celinski inštrument, otroci pa glede na svojo višino igrajo na tričetrtinske, polovinske, četrtinske ali manjše inštrumente. Šola jih nudi v izposojo, zato čela ni treba kupovati.

Na nižji stopnji se pri pouku violončela učence nauči temeljnih osnov: pravilnega sedenja, drže rok, nadzora zvoka, upoštevanja ritma in branja notnega zapisa. Cilj je, da po končani nižji stopnji, učenci lahko samostojno preberejo primerne skladbe in jih izvajajo solistično ali v skupini.

Če se učenci odločijo svojo glasbeno pot nadaljevati, pa ti močni temelji omogočajo stabilen razvoj skozi srednjo šolo in akademijo.

Profesorji

Zubčević Emil