Óboa je leseno pihalno glasbilo z dvojnim jezičkom (ustnikom). Predniki oboe so glasbila, zasnovana na načelu dvojnega jezička in so že pri starih Grkih in Rimljanih veljali za najvažnejša pihalna glasbila. V Evropi se je oboa pojavila leta 1200, vendar je dobila svojo tipično obliko v sredini 17. stoletja. Mehanizem je bil takrat še zelo poenostavljen, tonski obseg pa je bil od c1 do d3. Današnjo obliko oboe poznamo od leta 1882 (izdelana v Parizu) in je kot takšna bila sprejeta po celem svetu (model »konzervatorij«). Današnji tonski obseg je od h do g3. V družino spadajo še angleški rog (uglašen v f), oboa d`amore (v a) in hekelfon (basovka oboa).